Skozi leta sem začel čedalje bolj opažati, kako je imela moja punca rada tunike. Zdelo se mi je namreč, da ko je bilo pravo vreme, je konstantno nosila tovrstna oblačila. Bila pa je precej preprost človek, vendar ko je prišlo do tunik, je imela nek svoj sistem, ter so morale biti res takšne, kot jih je imela rada. Saj veste, dolžina mora biti prava, material, kroj in tako dalje.
Priznam pa, da na začetku sploh nisem vedel, kaj točno tunika je. Zame je bila to pač neka daljša majica, nič posebnega. Seveda pa mi je ona takoj razložila, kaj so tunike, ko je izvedela da se mi o tem ne sanja preveč. Še posebej zato, ker so bile nje tako všeč.
Ker pa sem torej videl, kako ima to rada, pa sem en dan razmišljal, da bi jo presenetil, ter ji kupil kakšno tuniko. Nakup pa seveda zame ni bil tako preprost, saj sem komaj da vedel, kaj iščem. Odpravil sem se v eno lokalno trgovino z oblačili. Tam sem iskal različne tunike, ki bi bile čim bolj primerne glede na to, kar mi je razlagala, da ima rada. Ko pa sem stal med vsemi tistimi obešalniki, kjer so bila oblačila levo in desno, okoli mene, pa me je prav začela boleti glava. Priznal sem si, da sploh nisem vedel, kaj iščem. To pa je na srečo opazila tudi prodajalka, tako da je prišla do mene in me vprašala, kaj iščem. Tedaj pa ji kar nisem znal točno povedati. Omenil sem ji le vse reči, ki mi jih je okoli tunik povedala punca, nakar pa mi je prodajalka lahko pokazala točno to, kar sem iskal.
Zato pa sem bil zelo hvaležen in vesel, da sem se končno prikopal do tiste prave tunike. Te pa se je punca še kako razveselila, ko sem ji jo podaril.